"Človek je bitje, ki dobro ve, kdaj tisti, ki govori, ne ve, kaj pravi."

Ponovimo, "človek je bitje, ki dobro ve, kdaj tisti, ki govori, ne ve, kaj pravi." Pomnimo. Več kot to, da doumemo avtorjevo inteligenco, ne uspemo. In vendar je z njo vsakemu pozornemu nevednežu dano, da razkrinka razlagane samoumevnosti znanstvenih globokoumnežev.

Pa začnimo po vrsti. Vidimo zadnjo besedo prejšnjega stavka. Zaokrožena je bila s piko. Pravimo ji, pika na i. Začnimo z njo. Začnimo brati.

Zmožnost malega Janeza

Janezek hodi v šolo. Z Janezkom so težave. Janezek slabo bere. Janezek slabo piše. Kaj bomo z Janezkom? Janezek se ne uči. Janezek nič ne zna.

Ali je Janezek zmožen kaj narediti ali ni zmožen?

Janezek tega ne razume. Prevedimo vprašanje v jezik, ki ga Janezek razume. Janezek igra nogomet. Poskusimo.

Ali bo žoga, ki jo je brcnil Janezek, zadela gol ali ga ne bo zadela?

Ja odvisno, bi porekel Janezek, če bi ga vprašali, odvisno, kam bi streljal. Gotovo, Janezek ima prav. Na nogomet se spozna, trenira ga vsak dan. Vprašajmo se natančneje.

Ali Janezek, ko strelja, meri na gol ali ne meri?

Tako. Cilj je določen, strategija poljubna. A prevedimo vprašanje nazaj v naš šolski jezik.

Ali ima Janezek voljo, da kaj napravi, ali je nima?

Govorimo mu, ne znaš tega, ne znaš onega, ne poslušaš, ne pišeš, klepetaš, ne ubogaš, razgrajaš,.. On pa je tiho, umika pogled, si menca oči, strmi v prazno,.. Pa ali nam ni Janezek rekel, da se mu ne da, da nima volje? Je, ampak..

Morebiti bi ga razumeli, ko bi nam Janezek povedal, da če ne meri na gol, ga skoraj zagotovo ne zadene.