Razlagalni red in njegovi psi

2009-10-07T01:32:00.049+02:00

"Pri razlaganju nečesa nekomu gre najprej za to, da mu pokažemo, da tega sam ne more razumeti. Preden je razlaga dejanje pedagoga, je najprej mit pedagogike, parabola o svetu, ki je razdeljen na učene in nevedne duhove, na zrele in nezrele, sposobne in nesposobne, inteligentne in neumne duhove."

Nedavno smo se na naši šoli zbrali skupaj z vplivnim strokovnjakom psihologije nadarjenih, da bi spregovorili o novem projektu, pod katerim smo nekatere učiteljice zmernega napredka zastavile svoje izvirne programe za učence, ki so bili spoznani za nadarjene.

Strinjali smo se, da je sama beseda nadarjen, malce neprimerna. Da pa je, te, prekomerne darove, podarila statistika sama, ni bilo dvoma. Nadalje je naš gost trdil, da se moramo za plodne rezultate dela zavedati, da mora biti "mnenje učitelja enaka mnenju učenca." Skušala sem pojasniti, zakaj se mi zdi, da je to največ lahko le utopija, morebitna daljna prihodnost, v praksi pa, kjer vnaprej začrtamo učne cilje, kjer kot učitelji vemo, katera spoznanja želimo, da odkrivajo učenci, dana teza ne more biti drugega kakor fikcija.

Ko sem v drugo, vodeni diskusiji, ali bolje, predavanju, vzela besedo, me je gospod "številka ena v državi" na že omenjenem področju, prekinil, citiram:
"Ali vam lahko postavim diagnozo?"

"Že po prvem stavku?!" sem ugovarjala.

"To se vam ni zgodilo prvič," je trdil dalje.

"Ne, res je. A včasih sem bila tiho."

Potem sem se še oglasila. In zaslužila sem si lekcijo hierarhije vednosti. Ker nisem ostala v okviru razlagalca, se je tokrat naša gostiteljica čutila dolžno, da mi razloži, kaj je strokovnjak mislil, pa ga nisem razumela. Le-ta, večji poznavalec komunikacije, ki se je znal zadržati prve linije poneumljanja poslušalke, me je v zaključnem govoru, vehementni retorični blaznosti, po tem, ko je z anekdoto priklical avtoriteto svoje učenosti, označil. Neopazno se je zazrl vame, ko je določeval infantilnega učenca, kot tistega, ki govori samo zato, ker hoče imeti prav. In četudi sem se prijela za čelo, sem se morala v kratkem strezniti. Saj, če je obenem odličen poznavalec človekovega obnašanja, a morebiti ravno zaradi tega, sem se zbala, da je eden izmed onih mnogih, ki pospravijo posamezne reakcije na sistemske odredbe pod osebnostne deviacije.

Opravičila sem se mu, opravičila sem svojo zagnanost. To ni bila le prijazna gesta. Bila je nuja. Če bi se razšli v nespravljivem duhu, bi čuvaj znanosti, oborožen z nezmotljivo statistiko trendov, nesporazum zlahka pripisal zgolj nekultivirani osebi. Z opravičilom je bilo težje. Jasneje se je kazala možnost, možnost, ki se edina upira brezumnemu zaključku, poenostavljenemu koncu. Le dovolj volje je moral imeti, da jo je prijel.

"Ni nadrejenega duha, ki ne bi našel kakega še bolj nadrejenega, ki bi ga ponižal; ni podrejenega duha, ki ne bi našel kakega še bolj podrejenega, katerega bi preziral."

Vera v neenakost šteje največ vernikov. Dajte, poslušajte, kako zlahka ljudje potrjujejo resnico svojega govora in koga oziroma katero mnenje so ob tem raztreseno diskreditirali. Seveda, nevedna ne govori na splošno. Pripoveduje kar vidi. Pojdite med znance, prijatelje in preverite, v kolikšni meri se oklepajo osnovne šole poneumljanja. To ne bi smelo biti težko. Sorazmerna je z težo travmatičnega paketa, ki vam ga bodo pri tem podtaknili.
Se vam je že zgodilo? So se vam opravičili? Ne? Potem vas prezirajo, zares.

Pa ne bodite prizanesljivi do skromnih duš, ki se spotikajo kar same. "Poneumljanje ni zakoreninjeno praznoverje, ampak je strah pred svobodo; rutina ni nevednost, ampak je slabištvo in oholost ljudi, ki se odrekajo lastni moči samo zato, da lahko z užitkom ugotavljajo nemoč soseda."

"Človek je bitje, ki dobro ve, kdaj tisti, ki govori, ne ve, kaj pravi."

2009-09-30T19:37:00.011+02:00

Ponovimo, "človek je bitje, ki dobro ve, kdaj tisti, ki govori, ne ve, kaj pravi." Pomnimo. Več kot to, da doumemo avtorjevo inteligenco, ne uspemo. In vendar je z njo vsakemu pozornemu nevednežu dano, da razkrinka razlagane samoumevnosti znanstvenih globokoumnežev.

Pa začnimo po vrsti. Vidimo zadnjo besedo prejšnjega stavka. Zaokrožena je bila s piko. Pravimo ji, pika na i. Začnimo z njo. Začnimo brati.

Zmožnost malega Janeza

2009-09-27T21:07:00.028+02:00

Janezek hodi v šolo. Z Janezkom so težave. Janezek slabo bere. Janezek slabo piše. Kaj bomo z Janezkom? Janezek se ne uči. Janezek nič ne zna.

Ali je Janezek zmožen kaj narediti ali ni zmožen?

Janezek tega ne razume. Prevedimo vprašanje v jezik, ki ga Janezek razume. Janezek igra nogomet. Poskusimo.

Ali bo žoga, ki jo je brcnil Janezek, zadela gol ali ga ne bo zadela?

Ja odvisno, bi porekel Janezek, če bi ga vprašali, odvisno, kam bi streljal. Gotovo, Janezek ima prav. Na nogomet se spozna, trenira ga vsak dan. Vprašajmo se natančneje.

Ali Janezek, ko strelja, meri na gol ali ne meri?

Tako. Cilj je določen, strategija poljubna. A prevedimo vprašanje nazaj v naš šolski jezik.

Ali ima Janezek voljo, da kaj napravi, ali je nima?

Govorimo mu, ne znaš tega, ne znaš onega, ne poslušaš, ne pišeš, klepetaš, ne ubogaš, razgrajaš,.. On pa je tiho, umika pogled, si menca oči, strmi v prazno,.. Pa ali nam ni Janezek rekel, da se mu ne da, da nima volje? Je, ampak..

Morebiti bi ga razumeli, ko bi nam Janezek povedal, da če ne meri na gol, ga skoraj zagotovo ne zadene.

nevedni učitelj

Razlagalni red in njegovi psi

"Človek je bitje, ki dobro ve, kdaj tisti, ki govori, ne ve, kaj pravi."

Zmožnost malega Janeza